Evropska vesoljska agencija (ESA) že od leta 1975 oblikuje pot Evrope v vesolje, vendar se je želja po raziskovanju vesolja začela že veliko prej.
Leta 1959 sta dva vizionarska znanstvenika – Italijan Edoardo Amaldi in Francoz Pierre Auger – spoznala, da nobena evropska država sama ne more konkurirati ogromnim vesoljskim programom Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze. Ker sta že odigrala ključno vlogo pri ustanovitvi CERN-a, sta bila prepričana, da je prihodnost Evrope v vesolju odvisna od sodelovanja.
Njihova vizija je hitro pridobila zagon. V roku enega leta je več evropskih vlad ustanovilo komisijo za preučitev skupnih vesoljskih prizadevanj, kar je leta 1964 pripeljalo do ustanovitve dveh organizacij: Evropske organizacije za vesoljske raziskave (ESRO) in Evropske organizacije za razvoj nosilnih raket (ELDO).
ESRO se je osredotočila na znanost in satelite, dosegla zgodnje uspehe ter vzpostavila objekte, ki še danes predstavljajo srce ESA, vključno z ESTEC na Nizozemskem, ESRIN v Italiji in ESOC v Nemčiji. ELDO si je prizadevala za prvo evropsko nosilno raketo, imenovano Europa, vendar se je soočila s tehničnimi in političnimi izzivi ter leta 1974 prenehala z delovanjem.
Do takrat je bilo jasno, da Evropa potrebuje enotno organizacijo, ki bo združila njene vesoljske ambicije. Po vrsti evropskih vesoljskih konferenc so se evropske vlade odločile ustanoviti enotno »evropsko vesoljsko agencijo«. Ta organizacija je postala ESA.
Medijsko okno
30. maja 1975 je deset ustanovnih držav članic podpisalo Konvencijo o ESA, s čimer je nastala izjemno prilagodljiva agencija, ki je združevala skupni osnovni program z izbirnimi pobudami, usmerjenimi v nacionalne prioritete. Ta model je Franciji omogočil, da je vodila program nosilnih raket Ariane, Združenemu kraljestvu, da je bilo pionir na področju satelitskih aplikacij, Nemčiji pa, da je razvila Spacelab za vesoljsko plovilo Space Shuttle agencije NASA. Novo ustanovljena agencija je postala tretji največji vesoljski program na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo.
Od takrat je ESA pomagala Evropi doseči nekatere izmed najbolj izjemnih mejnikov v raziskovanju vesolja. Od zgodovinskega srečanja sonde Giotto s Halleyjevim kometom in pristanka sonde Huygens na Titanu do pristanka sonde Rosetta na kometu so misije ESA razširile naše razumevanje Osončja in tistega, kar je onkraj njega. Misije, kot sta SOHO in Planck, so spremenile naše znanje o Soncu in nastanku vesolja.
ESA je Evropi zagotovila tudi neodvisen dostop do vesolja prek nosilnih raket Ariane in Vega ter evropskega vesoljskega izstrelitvenega centra v Francoski Gvajani. Agencija je spodbudila pomembne napredke na področju opazovanja Zemlje, navigacije in telekomunikacij, vključno s programoma Copernicus in Galileo – programoma, ki vsak dan prinašata koristi ljudem po vsej Evropi in po svetu.
Evropski astronavti letijo v vesolje že več kot 40 let, ESA pa ostaja ključni partner na Mednarodni vesoljski postaji. Danes agencija pomaga oblikovati novo obdobje raziskovanja z zagotavljanjem evropskih servisnih modulov za misije Artemis agencije NASA, s čimer zagotavlja, da bo Evropa imela vodilno vlogo pri vrnitvi človeštva na Luno in prihodnjih potovanjih globlje v vesolje.
Zgodovinski arhiv ESA
Arhiv ESA ohranja institucionalni spomin agencije ESA ter hkrati promovira in izkorišča evropsko tehnično in znanstveno dediščino na področju vesolja. Posebna spletna stran omogoča spletni dostop do njihovih obsežnih virov vsem, ki jih zanima zgodovina in koristi evropskih prizadevanj ter sodelovanja na področju vesolja.
